Zgodovina teraca

Teraco je vrsta kamna, ki je znan po svoji vzdržljivosti, klasičnem dizajnu in izdelavi. Skozi zgodovino je bil material uporabljen v številnih pomembnih stavbah in znamenitostih. Nekatere med njimi so State Building, Radio City Music Hall in muzej Solomon R. Guggenheim. Pravzaprav je teraco postal tako priljubljen v Združenih državah, da so izvajalci teraca in mozaika leta 1924 združili moči in ustanovili nacionalno trgovsko združenje.

Teraco ima mnogo izvora in sledi svojim koreninam že v starem Egiptu. Vendar pa se je moderni teraco začel pred približno 500 leti v Benetkah v Italiji. Beneški zidarji so začeli v betonsko zmes vstavljati kosi marmorja in jo brusiti na gladko površino. Ta material je bil prvotno uporabljen za terase. Kasneje so ta material zmešali s cementom, da je bil bolj obstojen. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je teraco postal eden najbolj priljubljenih trendov v arhitekturi in je bil viden v italijanskih mojstrovinah, kot je bazilika sv. Petra.

Zgodovina teraca se je začela, ko so beneški delavci našli novo uporabo za zavržene ostanke marmorja. Delavci bi jih kopičili na stranskih ulicah, jih poravnali z mimoidočim prometom in ustvarili teraco poti. Sčasoma so obrtniki teraca izpopolnili tehniko tako, da so potovali po svetu, da bi izboljšali svoje veščine.

Čeprav njegov izvor ni jasen, teraco velja za enega prvih zelenih materialov za tla. Njegova priljubljenost je eksplodirala v 1920-ih in ponovno v 1970-ih v času art decoja. Danes teraco instalacije združujejo lepoto, vzdržljivost in enostavnost vzdrževanja z najboljšimi praksami v trajnostni gradnji. So idealna izbira za tla in pulte ter prispevajo k kreditom Sveta za zeleno gradnjo ZDA. Je trajnosten material in odlična izbira za vsak notranji ali zunanji prostor.

Italijanski priseljenci so v zgodnjih 1900-ih vnesli tudi industrijo teraca. V dvajsetih letih 20. stoletja so arhitekti spoznali oblikovalski potencial italijanskega teraca in ga začeli uporabljati za art deco in moderne sloge. Medtem ko so ljudje že dolgo imeli mešane občutke glede materiala teraco, ta zdaj doživlja renesanso v sodobni arhitekturi in javnih prostorih. Z uporabo sodobne tehnologije in epoksi veziva je teraco zdaj lažji za vgradnjo in bolj vzdržljiv kot kdaj koli prej.

.

Pred pojavom električnih brusilnih strojev so teraco tradicionalno ročno brusili terazzeri. Ti rokodelci so veljali za prave umetnike in so ljubosumno varovali skrivnosti svoje obrti. Njihovo znanje o procesu se je prenašalo iz generacije v generacijo in razvili so močno mrežo podjetij. Ker je teraco postajal vse bolj priljubljen, se je hitro razširil po ZDA. Sčasoma je bil na voljo v številnih stilih in barvah.